Prejšnji četrtek sem se potepala v Padovi na legendarnem Alicu Cooperju. Ja res je malce že v letih, ampak z energijo pa nič ne "špara". Bilo je res čarobno. Med koncertom pa se mi je vseeno utrnila misel, kako je danes dojemanje takšne zvzde iz 70-tih zelo drugačno. Mladi so noreli le na njegove hite in njegov performans snemali z mobilnimi telefoni. Zdelo se mi je kot da ne slišijo njegove glasbe in sporočila. Nikakor se nisem uspela rešiti občutka, kaj vse sem zamudila, ko so ljudje še hodili na koncerte zato, da se bodo napolnili s to čudovito energijo, ki ti jo glasbenik lahko ponudi...
Celotno galerijo in reportažo pa si lahko preberete tukaj (je v angleškem jeziku).
3 komentarji:
Fenomenalno, vsa čast!
Nelson
Prvič na tvojem blogu in pohvala tvojim voščilnicam. Komentar pod to objavo pa z razlogom, ker sem tudi sama zagreta za trše glasbene rife, Alica sem si ogledala v torek v Gasometru in se popolnoma strinjam s tvojo izjavo, da ''ata'' z energijo nič ne špara :) res pozitivno presenečena tako nad šovom, kot nad reakcijo publike, saj sem nasprotno od tebe začutila, da je folk res čist padel not in da so uživali tudi ob tistih manj znanih komadih...no, mogoče pa sem to bila le jaz, ki našega ata spremljam že dolgo vrsto let, čeprav sem malo pogrešala še kako dobro staro balado :P V glavnem, čestitke za članek in lep pozdrav,
Nella
Hvala za lepe čestitke. Ja saj on že ima super šov in ljudje so bili očitno navdušeni, bolj sem opisovala kaj vse doživljam ob obisku raznih legend od res maldih ljudi, ki težko razumejo in dojemajo seveda,zaradi tega, ker so danes pomembne čisto druge stvari kot včasih. Se pa strinjam njega je res čudovito opazovati na odru in ta energija, ki jo ustvari je res nora. LP
Objavite komentar